Utrinki s tretjega Pislakovega dneva
Ali je čebel preveč?
Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev je v prostorih ljubljanske veterinarske fakultete pripravilo 3. Pislakov dan. Preko 120 udeležencev, ki se ukvarjajo s čebelarstvom ter z boleznimi in drugimi težavami, povezanimi s čebelami, se je posvetilo razpravi o težavah prenaseljenosti s čebelami ter kateri so najuspešnejši načini nadzora nekaterih čebeljih bolezni in kaj lahko čebelarji naredijo, da jih zaščitijo. Vrhunski strokovnjaki in predavatelji so bili iz Slovenije, Italije in Španije. Čebelar iz Nizozemske pa je predstavil poslovno priložnost uporabe čebel za opraševanje rastlin v rastlinjakih. V luči iskanja rešitev za čebelarjenje smo se odločili, da bomo danes govorili predvsem o tem, kateri so najuspešnejši načini nadzora nekaterih čebeljih bolezni in kaj lahko čebelarji naredijo, da jih zaščitijo.
Zbrane je na začetku nagovoril prof. dr. Gregor Majdič, prodekan Veterinarske fakultete, srečanja se je med drugimi udeležila predstojnica Slovenske čebelarske akademije Damjana Grobelšek.
Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev so pred dobrimi tremi leti ustanovili z namenom ukvarjanja s težavami čebelarjev, kot so čebelje bolezni, klimatske spremembe in z njimi povezana problematika izkoriščanja/pomanjkanja pašnih virov. Opozarjajo pa tudi na prenaseljenost s čebelami in težave, povezane s tem. V Sloveniji je preko 11.400 čebelarjev, ki imajo skupaj 206.000 čebeljih družin. Povprečna gostota je 8 čebeljih družin na kvadratni kilometer. Izstopajo pa okolica Bovca, Ljubljane in Lendave, kjer je gostota čebel 35 čebeljih družin na kvadratni kilometer.
Več čebeljih družin, manjši donos na družino
Ker je količina virov v naravi omejena, je ob razdelitvi na več čebeljih družin, donos na družino manjši. »Tudi sezone se med seboj razlikujejo. V predstavljeni študiji smo raziskovali idejo, ali se da omejit število čebeljih družin, glede na naravni vir, na neko tako število, ki ji bo zagotavljal donos v vsaki sezoni, ne glede na to kakšna sezona je,« je o svojem predavanju dejal dr. Janez Prešern s Kmetijskega inštituta Slovenije.
Večja gostota, več možnosti za prenos bolezni
Tudi z vidika zdravstvenega varstva čebel, gosta naseljenost čebeljih družin ni priporočljiva. »Ko so čebelje družine tako blizu skupaj, se pospešuje razvoj tistih lastnosti pri povzročiteljih bolezni, ki povzročajo vedno hujšo obliko bolezni. Za uspešno borbo proti povzročiteljem bolezni, je pomembno izboljšati vitalnost čebeljih družin: Ta je povsod po svetu slaba,« je pojasnila Lucija Žvokelj dr. vet. med., z Nacionalnega veterinarskega inštituta. Med boleznimi čebel sta v Sloveniji in po svetu še vedno najpogostejši varoza in huda gniloba čebelje zalege, po pogostosti sledi nosemavost. Varoza se zdravi preventivno, druge oblike bolezni se ne zdravijo. »Ko je podana diagnoza, pomeni, da tej čebelji družini ni več moč pomagati. Veterinarje nas pri ohranjanju zdravstvenega varstva čebel, še posebej zanima, kdaj pride do tistega neravnovesja, ko povzročitelj bolezni premaga vitalno sposobnost čebelje družine,« še dodaja Žvokeljeva.
O ukrepih za obvladovanje parazita Nosema cerane, ki povzroča nosemavost, je govorila strokovnjakinja dr. Aránzazu Meana iz Evropske akademije za veterinarsko parazitologijo v Španiji. Ta bolezen v Sloveniji že obstaja in čebelarjem povzroča izgube čebeljih družin.
Nov škodljivec pa slovenskim čebelam preti iz Italije. Malega panjskega hrošča so v Italiji odkrili leta 2014, kamor je predvidoma prišel iz Afrike. »Največjo grožnjo panju predstavljajo ličinke malega panjskega hrošča, ki se hranijo z medom in cvetnim prahom, pri čemer rijejo po satju in ga tako uničujejo. Poleg tega s svojimi izločki povzročajo kvarjenje medu. V napadenem panju se lahko zelo hitro v velikem številu razmnoži in če čebelar ne ukrepa dovolj hitro, čebelja družina propade ali pa zapusti panj,« je pojasnil dr. Giovanni Formato, dr. vet. med. iz Rima.
24 letni nizozemski čebelar Mario Coremans je predstavil inovativne rešitve za opraševanje kmetijskih rastlin v rastlinjakih s čebelami. Njegovo čebelarsko podjetje s 500 panji, večinoma opravlja opraševanje jagodičevja v rastlinjakih, ki pokrivajo več kvadratnih kilometrov površin. Medu in drugih medenih produktov ne prideluje. »V večini rastlinjakov oprašujejo čmrlji, a pogosto rastline nasilno oprašijo in posledica so plodovi nepravilne oblike. Čebele se pri opraševanju prilagajajo rastlini in posledično so plodovi lepši. Najboljša je kombinacija čmrljev in čebel. Število panjev na hektar površine je odvisno od posamezne rastline. Pri borovnicah je 9 panjev na hektar rastlinjaka,« je razložil Mario Coremans.
