Janko Pislak (1936-2013)

Rodil se je v Halozah v številni kmečki družini. V otroštvu je pogosto zahajal k vaškemu čebelarju. Navdušili so ga pisano pobarvani panji, iz katerih je tako lepo dišalo, še bolj pa sladek med. Takoj se je odločil, da postane čebelar. Prvi roj čebel si je kupil z denarjem, ki ga je dobil za birmo, ko je imel komaj dvanajst let. Njegove sanje so se tako začele uresničevati. Pomladi leta 1952 je izdelal prve tri lesene AŽ panje, naslednje leto še devet, leto kasneje pa še dvanajst in prvi čebelnjak. Leta 1958 je čebelarstvo obsegalo 72 AŽ panjev in dva čebelnjaka. Od takrat se je njegovo čebelarstvo širilo, vse do številke 2.600 AŽ panjev. Najprej je bil usmerjen predvsem v proizvodnjo medu, od leta 1964 tudi matičnega mlečka, v sedemdesetih letih pa je pričel z vzrejo matic. Pridobil si je veliko znanja in izkušenj, ki jih je rad delil z drugimi. Domislil se je tudi številnih inovacij, ki so mu olajšale delo pri čebelah, kot so Pislakov krmilnik, Pislakov priklopnik, sistem za prevoz na pašo, matični mleček je pričel proizvajati v prisotnosti matice.

Za svoje delo je prejel veliko nagrad, med drugim tudi red za zasluge Republike Slovenije. Čebele je imel izjemno rad in je imel zanje velik posluh. Iz te ljubezni je nastal tudi rek, ki ga je rad ponavljal: „Materinsko srce čebelarja, sladka usta, nekaj d’narja…“ Čebelaril je do konca življenja, kot si je vedno želel. Zapustil je neskončno zakladnico znanj ter ljubezen in spoštovanje do čebel, ki so mu toliko pomenile. Danes njegovo delo in učenje nadaljujeta hči Adela in zet Robert v družinskem Čebelarstvu Pislak Bali.