Profesionalni čebelarji obiskujemo tudi naše kolege v sosednjih državah. Prav povsod kamor pridemo, ugotovimo, da je odkupna cena za kakovosten domač med v podobnem razponu kot pri nas. Razlike so zanemarljive. Kako je potem mogoče, da med iz istih držav pride na naše police po nižji prodajni ceni od nakupne? Na to vprašanje bi bil zanimiv odgovor Urada za varno hrano!

Podobno paradoksalno je tudi stanje na slovenskem tržišču medu. Vsako poletje in zgodaj jeseni se na tržišču pojavi obilica čebelarjev, ki želi konkurirati cenam uvoženega medu. Cene svojega proizvoda pozicionirajo točno med cene takšnega medu. S tem kupcu sporočajo, da je prav vseeno ali kupi med pri čebelarju ali med veletrgovca, za katerega je Urad za varno hrano ob zadnji aferi potrdil, da je povsem varen (seveda je, saj čebel niti od daleč ni videl).

Po drugi strani pa so naši trgovci ugotovili, da se primerna cena za slovenski med začne med 12 in 19 Evrov po kilogramu. Po toliko ga namreč (z redkimi izjemami) prodajajo na trgovskih policah.

Zato se povsem upravičeno sprašujemo, zakaj čebelarji na domu tako zelo podcenjujemo svoje pridelke. Profesionalni čebelarji smo se odločili,  da pregledamo kako si konkuriramo različni udeleženci na trgu.

 

Prvi del: konkuriranje čebelarjev na trgu

Ključni razlog za podcenjevanje pridelka s strani čebelarjev samih, je po našem mnenju v razmišljanju, kot je: »če bom podražil ceno svojega medu, ne bom več toliko prodal«. In res to načeloma drži, vendar samo do takrat, ko sosed ugotovi, da smo postavili višjo ceno od njegove, in da je »neumno«, če tudi on ne zahteva enake cene. Nato tudi sosed podraži med. Tako imamo čez nekaj časa vsi višjo ceno.

V medsebojnih pogovorih se sicer pojavljajo težnje, da bi morali vsi imeti isto ceno. Na to lahko samo odgovorimo, da to sploh ni možno – kot prvo je to kartelni sporazum in nezakonit. Obenem pa je takšen dogovor tudi hudo neuporaben. Če bi imeli vsi isto ceno, bi eni čebelarji prodali med že 10 dni po točenju (in potem celo zimo izgubljali kupce), drugi pa ne bi mogli prodati svojega pridelka. Ekonomska pravila določajo, da mora biti cena pridelka tem višja, kolikor manj ga je in tem nižja, kolikor več ga je. Mi pa dodajamo, da mora biti cena medu tako visoka, da ga zmanjka šele maja naslednje leto. Tako da vsakemu čebelarju, ki mu zmanjka medu že prvega septembra, lahko mirno rečemo, da ga je prodal prepoceni – in zaslužil manj kot bi lahko. Vendar s tem ni naredil finančne škode samo sebi, temveč tudi drugim čebelarjem.

V vsakem kraju se najde kakšen čebelar, ki svojemu pridelku postavi najvišjo ceno. Vsi ostali pa se ravnajo po njem. Nikoli ne dosegajo njegove cene – pa tudi prav veliko ne zaostajajo. Tako se na tržišču cena lahko medenim pridelkom dvigne zgolj, če omenjeni vodilni čebelarji (oziroma mnenjski voditelji – kakor se jim strokovno reče) podražijo svoj pridelek, saj jim nato sledimo vsi.

Tako se vzpostavi konkuriranje na višjem cenovnem nivoju. Načeloma pomeni za 1 € višja cena medu – kar znaša kar 2 milijona evrov več dobička vsako leto, za čebelarje veliko večjo podporo, kot jo MKGP nameni za subvencije v čebelarstvu. Vendar trenutno ugotavljamo, da se tržno konkuriranje odvija na ravni med 7 in 12 €/kg, kar je po našem mnenju odločno prenizko.

 

Drugi del: odnos med ceno trgovcev in čebelarjev

V nasprotju z nekaterimi čebelarji pa trgovci težijo k čim višjim dobičkom, kar je popolnoma logično. Zato jim je seveda v interesu, da ceno medu dvignejo na čim višjo raven. Prav to so v lanski sezoni, ko domačega medu ni bilo, naredili z uvoženim medom. Trenutno se cene kakovostnega medu v trgovskih verigah gibljejo med 12 in 19 €/kg. S tem je prodaja v trgovinah jasno padla, saj je razlika v ceni med medom domače proizvodnje, kupljenem pri čebelarju, in medom na trgovski polici postala prevelika.

Vendar smo obenem pozabili na razmišljanje kupca, še posebej po množici medijsko podprtih čebelarskih afer. Le-to je po naši oceni takšno: med na trgovskih policah je pregledan in preverjeno dober – zato je tako drag. Med čebelarjev, katerega cena se nahaja nekje med medom sumljive kakovosti in kakovostnim medom v trgovini, pa je milo rečeno sumljiv (zakaj bi sicer bil cenejši?). Tako se kupec znajde v dilemi, saj se mora odločiti med pregrešno dragim medom v trgovini ter med sumljivim čebelarjevim medom, ki ga ne ceni niti čebelar sam (kako naj ga potem kupec?). Trenutno stanje je torej takšno, da je med na trgovskih policah močno precenjen (glede na stanje prodaje med čebelarji), domači med čebelarjev pa podcenjen. Trgovci sedaj čakajo na odziv čebelarjev – ko jih bomo dohiteli, bodo tako spet podražili med na policah.

 

Tretji del: vpliv shem kakovosti na ceno medu

Zadnje čase se veliko govori o geografski zaščiti porekla medu. To je odličen predlog, če  ima čebelar od takšne sheme kakšno korist.  Po naših informacijah pa se trenutno med z geografsko zaščito porekla prodaja po istih cenah kot običajni med, ali z minimalnimi odstopanji navzgor. Logično bi bilo, da bi bil tako pridelan med za vsaj 30 % dražji od drugega slovenskega medu. Da sploh ne omenimo ekološke pridelave, ki bi morala biti nato pozicionirana še vsaj dodatnih 30 % višje, saj ekološka pridelava zahteva ogromne dodatne stroške pri upoštevanju smernic ekološkega čebelarjenja.

 

Profesionalni čebelarji smo mnenja, da je čas, da pričnemo vsi čebelarji bolj ceniti svoj med.

Na podlagi navedenega lahko tako povzamemo naslednje:

  1. Konkuriranje čebelarjev med seboj se odvija na odločno prenizkem nivoju.
  2. Konkuriranje trgovcev daje čebelarjem precejšen manevrski prostor za dvig cen.
  3. Posebne sheme pridelave, geografska zaščita porekla in ekološka pridelava zahtevajo pravilno pozicioniranje takšnega medu na trgu.

 

Profesionalni čebelarji tako na podlagi navedenih ugotovitev vsem čebelarjem priporočamo, da pričnejo bolj ceniti svoj med, saj je kakovosten slovenski proizvod. Tako predlagamo višje minimalne cene za slovenski med, ki je pridelan izven posebnih shem pridelave. Po našem mnenju bi morala biti minimalna cena za kozarec (900g) cvetličnega medu od 12 € pa vse tja od 15 € za kozarec, cena pa bi morala biti odvisna od pridelane količine medu posameznega čebelarja. Cena za gozdni in lipov med bi se morala nahajati med 14 in 17 €. Cena za kostanjev med in gozdne medove, kot je smrekov in hojev med, pa bi morala biti med 16 in 19 €.

Navedene cene se na prvi pogled zdijo zelo visoke. Vendar ne smemo pozabiti, da smo čebelarji menda edini kmetovalci, ki prodajamo svoj pridelek doma ceneje, kot pa ga je možno dobiti na trgovskih policah. Predlagane cene bi namreč pomenile zgolj izenačitev naših prodajnih cen s cenami kakovostnega slovenskega medu v trgovinah. Da bi dosegli višjo ceno od trgovske po vzoru cen, ki se postavljajo drugim kmetijskim proizvodom (samo pomislimo na cene breskev, mleka, krompirja v trgovinah in pri kmetovalcih samih), pa bi se naše cene morale začeti pri 20 €/ kg. Tako bi po naših ocenah šele cena nad 20 € /kg bila tista »poštena cena« .

 

Seveda se takšne spremembe ne zgodijo čez noč. Profesionalni čebelarji  pozivamo vse čebelarje, da pričnejo bolj ceniti lasten pridelani med ter trud, ki ga vložijo v pridelavo kakovostnega medu. Čas je torej, da to cenjenje pokažemo tudi na področju cen medu ter pričnemo intenzivno delati na tem, da v nekem doglednem času dosežemo predlagane ciljne cene, ki si jih naš med tudi zasluži!

 

Stanje na trgu medu, kot ga vidimo profesionalni čebelarji